NEVIHTA V SRCU

Ko boli tako močno, da po licu morda spolzi le še ena solza se vprašam: “Od kje?  Pa že vse je bilo v najlepšem redu.” Morda je kriva vremenska fronta, ki za gorami nosi osvežujoč spomladanski dež.

A v mojem srcu že divja nevihta. Sproži se, zavija kot najmočnejša burja zvija oljčne veje in niti slučajno se ne misli pomiriti, dokler je ne prepoznam, ne vidim, in je ne začutim zgolj še bolj močno. Da bi končno tisti najmočnejši sunek vetra vendarle odkril srčno pokrovko in končno osvobodil del mene, ki me omejuje in mi jemlje energijo.

Čutim jo v prsih, stiska kot kamen, ne spusti, v mislih premetavam ene in iste dogodke, besede, kaj bi moralo biti drugače, kdo bi moral biti odgovornejši, kdo bi se moral obnašati drugače.

Kdo? Poznam odgovor, a čustva so v tem trenutku močnejša od realnosti in svojo stisko sem v svojih mislih sposobna naprtiti marsikomu in marsičemu. Morda bi bil kriv kar veter, ker mi je prezgodaj posušil perilo in me sedaj čaka še to?

Grem pogledat, sama vase seveda, katera tip nevihte divja:

Se usedem, zaprem oči, samo sedim in se vprašam: “Kaj čutiš?” Odgovor odzvanja: “Da si SAMA”. “SAMA.” SAMA.”

Takrat solze dobijo svojo moč, kot spomladanski potok, ki ga polni raztopljen gorski sneg. Tečejo, čistijo ranjen del moje duše.  Pustim, da boli,  da še enkrat občutim bolečino. Vem, da bo samo na ta način lahko popustila. To, da sem tako “zlahka” prišla do svoje primarne bolečine je del treninga, poznavanja sebe, mojih občutkov in mojih vzorcev.

Grem nazaj, po svoji časovni premici, pogledam, kdo je še z mano. Kdo se počuti tako zelo samega? Koga še hromi občutek osamljenosti? Čutim z enako močjo še njeno bolečino. Vidim krog, ki se premika, a ne more izstopiti iz njega. Veliko, leseno kolo, odlična prispodoba. Kot vrtiljak je ta občutek, ki ga ponotranjiš in je s tabo. In se vsakič, ko nekdo pritisne na sprožilec izstreli, brez da bi vprašal za dovoljenje.

Vidim sebe, sedim na makadamskem dvorišču. Sama sem. Spomnim se občutka, spomnim se dogodka. To je ta občutek, ta isti občutek, ki mi danes v tem trenutku budi toliko bolečine. Strah, da bom ponovno ostala sama.

Bolečina popušča, a ne popolnoma. Grem nazaj, po časovnici. Čutim, da je še nekaj za tem, za to deklico na makadamskem dvorišču.

Tam sta- dve moji pra-babici. Obe sta ostali sami. Ena med vojno, druga kasneje, a bolelo ni nič manj, saj tudi ta smrt ni bila naravna. Koliko je nakopičene bolečine v ženski, ki izgubi ljubljenega moža. Vidim prizore dela na polju, zbiranja fižola. Solze jim tečejo samo takrat, ko je za to varen prostor. Ker sicer je treba biti močan, da bodo otroci preživeli. Moški izginjajo iz življenj, močna je njihova bolečina. Strah pred ponovno izgubo se za vedno zakorenini. Čuti se, globoko v prsih.

Osamljenost. Cel svet je z njima, a počutita se povsem same. To je ista bolečina, njuna bolečina je moja bolečina. Prenaša se, upa, da jo bom sčasoma osvobodila. Vrže me nazaj po časovnici, skoraj do danes, do par mesecev nazaj, jasno se mi prikažejo slike, ljudje, občutek je znan. Nisem vedela, da tako boli, da se ti tako močno usede. Lahko tudi po tem, ko ga že poznaš in prepoznaš. Ne gre prvič ali drugič, ampak oblaki se trgajo vsakič bolj in nebo je vsakič bolj svetlo, ko del teh občutkov globoko potlačenih v sebi osvobodim. Jaz imam svojega, da ga osvobajam, zdravim sebe in s tem zdravim svoje prednice, a hkrati vse ki pridejo za mano, da jih ne bo hromila ista bolečina. 

Poskušam uloviti najmočnejši del čim bolj vase, da ga lahko spustim. Moja tesnoba popušča, kljub solzam in nekemu občutku praznine, ki se naseli v predel okoli srca.

Sedaj se mu zahvalim.  Ja, občutku, saj sem z njim dobila marsikatero izkušnjo. Zahvalim se mu, da je bil z mano. In počasi vizualiziram kako vse občutke osamljenosti,  ki jih je prinesel meni in mojim prednicam naložim v roza žakelj. Potrudim se, da si vzamem čas, se sprehodim po svoji časovnici, da jih ulovim, vse do danes, do današnjih dogodkov.

Privežem žakelj  na roza  helijev balon in vizualiziram, da stojim sredi gozda in da sedaj spustim svoj občutek osamljenosti skupaj s tem balonom v zrak, da ga ponese proti vesolju. Sledim njegovi poti, dokler  ne izgine v veličini neba in vesolja.

Predstavljam si, da stojim ob robu travnika, polnemu cvetočega regrata. Na sredini tega travnika stoji mogočno drevo. Pod krošnjo tega drevesa sedi čudovita ženska. Jasno mi je vidna le njena silhueta.

Gledam  jo in občutim enost, ki veje iz vsake njene celice. Prav nič se ne počuti osamljeno, temveč povezano z vsemi in vsem.

Predstavljam si, kako nevidno stopam skozi njeno telo in kopiram te iste občutke v svoje celice. Vzamem si čas, da občutim enost, povezanost, da si jo shranim, zakodiram.

Oddahnem si.  Še enkrat se spustim v današnjo situacijo. Počutim se lahkotnejša, povezana z vetrom in naravo ki suši naše perilo in boža mojo dušo. In predvsem: nisem prav nič sama.

Zahvalim se, tesnoba  je odšla, nevihta za gorami ni dosegla naše hiše, tista v mojem srcu pa se je razdivjala, a za seboj ni pustila opustošenja, temveč celjenje, za katerega sem hvaležna, saj mi dovoljuje jutri kreirati svet v katerem želim živeti in v katerem je smisel življenja zaupanje in ljubezen.

Next Ponovna povezava z občutkom ljubezni

Leave a comment